Psihologi nas ponovno opozarjajo, da vsi izhajamo iz svojega otroštva, ki je oblikovalo naš način interakcije s svetom.
Izogibanje bližnjim odnosom je pogosto način samozaščite in ne prirojena antisocialnost / foto pxhere.com
Odrasli, ki nimajo bližnjih prijateljev in romantičnega partnerja, niso nujno antisocialni ali neprijetni. Pogosto je razlog v tem, da so že od otroštva oblikovali psihološki mehanizem samozaščite, ki je v tem, da zaradi lastnega duševnega miru zmanjšujejo socialne stike. To piše v publikaciji Silicon Canals, ki se sklicuje na psihološke raziskave.
Kot ugotavlja avtor publikacije, so se nekateri ljudje v otroštvu naučili, da odprtost v komunikaciji vodi v psihično trpljenje in da se prošnja za pomoč namesto s samo pomočjo konča z določeno obliko kazni. V odrasli dobi ni nujno, da taki ljudje postanejo mračnjaški in neprijetni v komunikaciji. Nasprotno, morda se zdijo dobrohotni in samozadostni, vendar nikogar ne spustijo zares blizu in nikomur ne zaupajo svojih skrbi in težav.
Britanski psihiater John Bowlby je razvil tako imenovano teorijo navezanosti, ki pravi, da zgodnje izkušnje interakcije s starši določajo, kako oseba gradi odnose v odrasli dobi. Če je bil otrok deležen podpore in skrbi, se oblikuje varna vrsta navezanosti. Če so bili starši čustveno hladni ali nedosledni, se otrok nauči potlačiti lastne potrebe.
V takih primerih ljudje pogosto postanejo “kompulzivno samozadostni”, kar pomeni, da se pretirano zanašajo le nase in se izogibajo stikom z drugimi, tudi kadar potrebujejo tujo pomoč. Po Bowlbyju to ne pomeni, da si taki ljudje ne želijo intimnosti – le še bolj se želijo izogniti morebitni bolečini.
Znanstvene študije kažejo, da ima približno 20 odstotkov odraslih tako imenovani “izogibajoči tip navezanosti”. Ti ljudje nimajo težav z družabnimi stiki, vendar imajo težave pri poglabljanju odnosov. Imajo lahko veliko znancev, vendar nikogar, ki bi jih zares poznal. Znanstveniki poudarjajo, da težava ni v pomanjkanju socialnih veščin, temveč v notranji prepovedi tesnih odnosov.“Ne gre za asocialnost. Gre za prilagoditev. To je otrok, ki je razumel pravila svoje posebne družine in jih upošteva,” piše v publikaciji.
Težava je le v tem, da ko ta otrok odraste in zapusti starševski dom, navada ohranjanja distance do vseh ne izgine, ampak se le prikrije. Takšna oseba je lahko videti mirna, vendar je njeno telo pod povečanim stresom. Poleg tega je izogibajoča navezanost povezana z večjim tveganjem za depresijo in tesnobo, ki pogosto ostaneta neopažena.
“Odrasla oseba brez prijateljev ni socialno neuspešna. Uspešno uporablja edino strategijo, ki se je je naučil kot otrok,” pojasnjujejo strokovnjaki.
Hkrati pa dolgoročne študije, zlasti harvardska študija razvoja odraslih, kažejo: prav prisotnost tesnih odnosov je ključni dejavnik sreče in zdravja. Znanstveniki ocenjujejo, da je osamljenost lahko enako škodljiva kot kajenje ali debelost.
Izhod iz tega položaja, kot ugotavljajo avtorji, ni v povečevanju števila poznanstev, temveč v postopnem oblikovanju zaupanja. Gre zlasti za potrebo po vsaj enem odkritem pogovoru, za zmožnost deliti svoja resnična čustva z vsaj eno osebo.
Druge zanimive publikacije na temo psihologije
Kot piše My, so znanstveniki z Univerze v Queenslandu ugotovili, da ljudje v srečnih razmerjih pogosteje pridobivajo težo, ker so manj zaskrbljeni zaradi svojega videza in čutijo sprejemanje s strani partnerja. Hkrati takšni pari običajno vodijo bolj zdrav življenjski slog in manj verjetno imajo slabe navade.
Povedali smo vam tudi, da univerzalnih nasvetov za povečanje produktivnosti ni, priljubljeni “sistemi uspeha” pa pogosto ne ustrezajo ljudem z globokim tipom razmišljanja. Najboljše rezultate dosežemo, če si oseba zgradi lasten pristop k delu, ki je osredotočen na njene kognitivne značilnosti in sposobnost osredotočanja.
