Do tega zaključka so prišli raziskovalci z Univerze v Hongkongu. Rezultati so objavljeni v reviji BMJ Open Diabetes Research & Care.
Znanstveniki so uporabili podatke iz ameriške nacionalne raziskave o zdravju in prehrani (NHANES) za obdobje 2009-2023. V analizo so vključili 23 475 oseb, starih od 20 do 80 let. Trajanje spanja so primerjali z eGDR, izračunanim kazalnikom občutljivosti na inzulin. Nižje kot je eGDR, večje je tveganje za inzulinsko rezistenco.
Inzulinska rezistenca velja za enega glavnih predhodnikov sladkorne bolezni tipa 2, vendar njena prisotnost ne pomeni nujno razvoja bolezni.
Ob pravočasni korekciji življenjskega sloga lahko stanje dolgo časa vztraja brez napredovanja.
Analiza je pokazala povezavo v obliki črke U med spanjem in presnovnim zdravjem. Najugodnejše vrednosti eGDR so bile opažene pri osebah, ki so v povprečju spale približno 7 ur in 18 minut. Pri pomanjkanju spanja je bilo njegovo povečanje povezano z izboljšanjem presnove glukoze.
Nasprotno pa je bilo pri prekoračitvi tega trajanja dodatno spanje povezano s povečanim tveganjem za poslabšanje – zlasti pri ženskah in osebah, starih od 40 do 59 let.
Raziskovalci so ločeno ocenili vpliv “spanja” ob koncih tedna. Pri osebah, ki so ob delavnikih neprespane, je bila dodatna ena do dve uri spanja ob koncu tedna povezana z ugodnejšo presnovno učinkovitostjo. Če pa oseba že spi dovolj ali dlje, kot je optimalno, sta bili več kot dve dodatni uri spanja povezani s slabšo presnovo glukoze.
Avtorji poudarjajo, da rezultati temeljijo na opazovalnih podatkih in ne dokazujejo neposredne vzročno-posledične povezave, vendar opozarjajo na pomen uravnoteženega urnika spanja pri preprečevanju presnovnih motenj.
